Primarne zahteve za pitno vodo so naslednje:
- ne sme ogrožati zdravja ali življenja ljudi
- v njej ne sme biti patogenih mikroorganizmov, parazitov, kemičnih ali radioaktivnih snovi.
Sekundarni zahtevi pa sta primerna temperatura in pH (8-12°C, pH 6 – 8), ter ustrezna trdota (8 – 12 °H).
Voda mora biti bistra, brezbarvna, brez tujega okusa ali vonja!
Voda se lahko kontaminira oziroma onesnaži na več načinov. Biološko se lahko kontaminira z mikroorganizmi, ki povzročajo salmoneloze, šigeloze, enterokolitis, epidemični hepatitis A, viroze, infekcije z E. coli, sporogenimi klostridiji...
Izvor teh bolezni so blato in urin bolnikov oz. klicenoscev, odpadki, inficirana trupla, neurejena stranišča, greznice, gnojišča, smetišča, odprti kanali, itd.
V vodo jih lahko zanesejo tudi živali – okužbo vode lahko posredujejo insekti, žabe, podgane, itd.
Bakterije, ki jih pogosto najdemo v kontaminirani vodi:
- povzročitelji črevesnih obolenj (tifus, pratifus, dizenterija, kolera…)
- indikatorji fekalnega onesnaženja – iz vode z veliko organskimi snovmi oz. iz razpada rastlinskih odpadkov (E. coli, Klebisella, Enterobacter, Citrobacter…)
- koliformne bakterije – v fecesu, okolju površinskih voda, v zemlji, rastlinskih odpadkih
- fekalni streptokoki – v fecesu ljudi in živali
- sulfitoreducirajoči klostridiji – v fecesu, zemlji
Kot že omenjeno, pa se lahko v vodi nahajajo tudi virusi (npr. enterovirusi) in paraziti.
Kemična kontaminacija pomeni prenos kemičnih snovi preko individualnih odplak (spojine arzena, živega srebra, cianidi, fenoli...), ki jih izpuščajo pokvarjeni rezervoarji, prevrnjene avtocisterne, pesticidi, bojni strupi.
Radioaktivna kontaminacija je možna z ionizirajočim sevanjem, ki kontaminira zemljo, vodo, hrano ali pa se raztrosijo radioaktivne snovi - razpadli produkti urana, radioaktivni odpadki iz atomskih reaktorjev.
